BuzzerBeater Forums

Na domači tekmi proti reprezentanci Paname smo slavili brez večjih težav (63680).

Panamci so, kot tudi številne druge reprezentance, proti nam igrali z višjo zavzetostjo, čeprav so na nekaterih prejšnjih tekmah štedili entuziazem. Mi smo tokrat v tekmo vstopili z 2-3 cono, s katero smo želeli okrepiti skok v obrambi, kar se je kljub 3 visokim igralcem v prvi postavi Paname dokaj dobro obneslo in naši skakalci, izstopal je Tibor Kološa, so precej nadskakali nasprotnika.

Že v samem začetku je naša prva peterka Simčič, Srnec, Kordyš, Kološa, Lovretič razblinila vse dvome o zmagovalcu in ko so Panamci dosegli prve točke, še te so bile iz za črte prostih metov, je bilo že 14-2. V nadaljevanju je razlika samo še rastla, čeprav zmerom počasneje, prvo četrtino smo dobili za 27 točk, drugo za 23, tretjo za 19, zadnjo pa za 16 točk.

Tekma je bila tako tudi lepa priložnost za polnjenje nekaterih osebnih statistik, seveda pa je pomembno tudi to, da smo si koš razliko popravili za debelih 85 točk. Ne glede na rezultat tekme proti Belgiji smo si tako praktično že zagotovili uvrstitev med najboljšo osmerico, kar prinaša prednost domačega terena vsaj do četrtfinala. Nocoj smo od daleč sledili tudi tekmi med Hong Kongom in Bosno, kjer so zmagali prvi, kar pomeni, da bi bilo zdaj skoraj nemogoče, da bi mi iz najboljše osmerice izpadli. Seveda pa bi ob morebitni zmagi proti Belgijcem lahko niz domačih tekem (ki jih je potrebno tudi zmagati) podaljšali še do polfinala, medtem ko sta prvi mesti po rednem delu rezervirani za Grčijo in Francijo.

Naslednji teden proti Belgiji bo tako lepa priložnost za še boljše izhodišče in hkrati dober pokazatelj naše kakovosti. Vsem lastnikom reprezentantov je verjetno zdaj jasno, da je vse do našega konca tekmovalne sezone pripravljenost igralcev ključnega pomena.

Lep pozdrav

V zadnjem krogu rednega dela smo žal zabeležili prvi poraz. Belgijci so bili v nekoč slovenskem Charleroiju boljši in so slavili z rezultatom 89-80 (63713). Potrebno je poudariti, da so naši fantje odigrali odlično tekmo, v gosteh proti zelo močnemu nasprotniku, ki je igral tudi z višjo zavzetostjo, so pretili do zadnjih sekund, razlika 9 točk pa je nastala zgolj zaradi nepopustljivosti naših v zadnjih sekundah, ko so domači s prostimi meti naredili znatno koš razliko.

Tekmo so tokrat pričeli Simčič, Srnec, Podobnik, Kološa in Kerkovič, ki so odlično odprli tekmo in po treh minutah smo že vodili 8-2. Skozi celotno prvo četrtino so Belgijci poskusili ujeti priključek, a jim ni uspelo. Pri rezultatu 12-11 je že kazalo, da jim bo, no tehnično gledano jim tudi je, a nato smo ponovno ušli in s košem rezervista Brljaka povedli na 22-15, kar je bila nova najvišja prednost. Prvo četrtino smo dobili 24-19.

Tudi v drugem delu smo začeli vzpodbudno, zelo je bil razpoložen Milan Podobnik in po dveh minutah smo vodili že 31-21, ter prednost v okolici desetice vzdrževali še nekaj časa. Na polovici četrtine je Podobnik poskrbel za največjo razliko na tekmi, s trojko nas je povedel na 38-27, nato pa so sledile tri črne minute, ko so Belgijci znižali na 38-35. Črni niz je prekinil še en rezervist, Zvonimir Lovretič, a nato so Belgijci dodatno pritisnili. Ko je že kazalo, da se bo polčas končal z našo prednostjo treh, ali celo petih točk, smo zapravili napad in Belgijci so z buzzerbeaterjem Eddyja Beertna rezultat izenačili.

V začetku drugega polčasa smo ponovno povedli, najvišja prednost je znašala šest točk, a Belgijci so bili ves čas pozorni, in niso dopustili, da jim uidemo. Do zaključka tretje četrtine so nas ujeli in pred zadnjimi 12 minutami je semafor v dvorani kazal rezultat 62-62. Zadnja četrtina je bila sprva zelo izenačena, nobena ekipa ni v prvih osmih minutah povedla za več kot za 2 točki razlike. Mrtvi tek smo prekinili mi z zabijanjem Kostje Srneca za 78-74. Nekaj časa nato obe ekipi nista bili uspešni v napadu, nato pa so Belgijci v pičli minuti rezultat preobrnili na 78-80. 49 sekund do konca je izenačil Oliver Simčič, obetala se je torej napeta končnica. Belgijci so izsilili osebno napako Srneca in 39 sekund do konca iz prostih metov povedli na 82-80. Naši so si za izvedbo naslednjega napada vzeli zgolj 13 sekund, nenatančen je bil Srnec in ko je nato Simčič storil osebno napako iz obupa, so se naše možnosti močno zmanjšale. Sledila je še serija neuspešnih napadov na naši strani, in uspešnih izvajanj prostih metov Belgijcev, in končna razlika se je ustavila na +9 za domače.

Kljub porazu moram še enkrat reči, da smo danes, in skozi celotni redni del, prikazali izjemne predstave, skoraj vsakič bolje od pričakovanj. Upam, da se trend nadaljuje, saj smo z Belgijo bili boj kdo bo dobil kugo in kdo kolero. Na koncu so oni dobili Hong Kong, mi pa Italijo (upam, da ne bo kdo zgornje fraze jemal z rasističnega vidika). No, za povrh pa nas v primeru zmage nad Italijani najverjetneje čakajo še svetovni prvaki Izraelci, če po kakem čudežu premagamo še njih, pa se lahko oddolžimo Belgiji za poraz - v kolikor jih ne premaga Hong Kong, ali kasneje zmagovalec dvoboja med Finci in Angleži. Vsekakor smo padli v najtežjo četrtino razpredelnice končnice.

Ampak. Živi smo, pri moči smo kot še nikoli, zdaj imamo priložnost, da preverimo koliko zares veljamo. Upam, da s tako dobro pripravljenimi igralci kot do sedaj

Lep pozdrav

Res je, lepa zmaga nad velesilo Italijo (63951)

Pred tekmo sem iskreno mislil, da bodo šli Italijani bolj ambiciozno v turnir in da ne bodo trošili razpoloženja na nas. Iskreno, upal sem, da nas bodo podcenjevali. Pa nas niso in tako smo premagali velesilo, ki je igrala z višjo zavzetostjo, zapovrh so nas še dobro prebrali taktično, pa smo vseeno zmagali zelo, zelo suvereno. Res, izjemna predstava naših.

V tekmo smo sicer krenili s peterko Simčič, Srnec, Brezovar, Kološa, Kerkovič. Na začetku so bila razmerja moči še dokaj izenačena in, čeprav Italijani niso skozi uvodne minute (in tudi celotno tekmo) nikoli povedli, je bila naša prednost minimalna, ali pa je bil rezultat izenačen. Pobudo smo resneje prevzeli s košem Tiborja Kološe za 17-11, ter nato ostreje pristopili k obrambi, in hitro je semafor v areni Vojnik kazal 23-11. Do konca četrtine Italijanom ni uspelo nič osupljivega, in po uvodnih dvanajstih minutah smo bili lahko zelo zadovoljni, vodili smo 28-15.

Tudi v nadaljevanju se nam zahodni sosedje niso uspeli približati na manj kot 10 točk. Ko so z nekoliko boljšim nizom v obrambi uspeli priti na 42-31 smo nekoliko zatrepetali, a tedaj je z dvema košema zadevo razrešil Kostja Srnec in tudi po prvem polčasu smo vodili s suverenih 46-33.

Podobna zgodba se je odvijala tudi v tretji četrtini, ekipi sta na igrišču izgledali dokaj izenačeni, a to je pomenilo zgolj to, da suvereno nadzorujemo tekmo, in da gostje nimajo pravih rešitev, ne v napadu, ne v obrambi. Ko je Oliver Simčič zadel za 64-46, nato pa smo pobrali še skok v obrambi, je po dvorani že zadišalo po zmagi, a do konca tretjega dela so Italijani še uspeli znižati na 71-57, ter ohranili minimalno upanje na preobrat.

V zaključnih dvanajstih minutah je hitro postalo jasno, da preobrata ne bo. Gostje so sicer prišli na -12, a nato je sledil niz naših, in 7 minut do konca je Srnec s košem za 87-67 zapečatil tekmo. Od tedaj dalje se naši za napad niso kaj prida zmenili, saj je bilo zmago moč doseči že zgolj z garanjem v obrambi. Tako smo z nekoliko trdo igro, ki pa je bila tudi revanša grobe osebne napake Jonathana De Polija nad nato poškodovanim Velimirjem Kerkovičem v tretji četrtini, uspeli tekmo brez večjih pretresov pripeljati do konca.

Resnično velika zmaga, zaenkrat standardnih velesil sploh še nismo premagali v tekmah, ki bi jo resno vzeli obe ekipi. Bilo je zgolj nekaj zmag ob izteku skupinskih delov, kjer smo mi igrali CT, razbremenjeni nasprotnik pa TIE. Tokrat pa smo Italijane premagali ob nižji zavzetosti!

Na tolažilnem turnirju je potrebno imeti precej sreče, tako z žrebom nasprotnikov, kot potem z nasprotniki v izločilnih bojih, in seveda s samimi odločitvami nasprotnikov, kako močno te primejo. Letos res nimamo veliko sreče. Žreb je bil precej nadpovprečno težak, večina ekip na vrhu razpredelnice je imela zgolj eno težjo tekmo, v končnici imamo sploh težak razpored, o odločitvah nasprotnikov, zaenkrat so bili resni nasprotniki Latvija, Anglija, Madžarska, Koreja, Belgija in Italija, pa jasno priča tole:

Latvija put more into this game than Slovenija.
England put more into this game than Slovenija.
Magyarország put more into this game than Slovenija.
Hanguk put more into this game than Slovenija.
Belgium put more into this game than Slovenija.
Italia put more into this game than Slovenija.

Na tem turnirju igramo res kot prava velesila, s to razliko, da velesile nasprotniki ponavadi spoštujejo in varčujejo entuziazem za kasnejše tekme, vsaj na večini tekem. Resnično upam, da se ta niz dobro odigranih tekem nadaljuje tudi proti aktualnim svetovnim prvakom Izraelcem, ki so včeraj povozili zelo solidno reprezentanco Portugalske. Ekipa, ki bo zmagala, bo imela prednost domačega terena tudi v četrtfinalu, saj je Hong Kong izločil Belgijo. Zato je pričakovati res noro borbeno tekmo, saj ima zmagovalec dvoboja izvrstno izhodišče tudi za naprej.

Lep pozdrav

Žal smo imeli pred tekmo z Izraelom nekaj smole s pripravljenostjo in poškodbami, in naša igra na vse ali nič ni obradila sadov (64003).

Ravno pred najpomembnejšo tekmo sezone smo imeli prvič letos znatne težave s sestavo ekipe, saj je manjkalo nekaj ključnih akterjev. Velimir Kerkovič se je poškodoval, Tibor Kološa je bil pripravljen na mlačni osmici, prav tako tudi nekateri drugi igralci, kar je vodilo do hude premoči naših tekmecev pod košem. Kolebal sem med igro na vso moč in normalno zavzetostjo (verjetno dvoboj normal-normal ni nobena skrivnost, tako da to brez slabe vesti do izraelskega kolega izdam), a ko se je izkazalo, da zmagovalca našega boja čakajo Finci, ki z entuziazmom doslej niso pretirano razmetavali, je bilo jasno, da potrebujemo za konkurenčnost v naslednjih krogih tvegati in igrati z enako zavzetostjo kot Izrael.

S (prekomernim) tveganjem imam ponavadi slabe izkušnje, saj se na pomembnih tekmah nasprotnik točno zaveda, kaj je na kocki in temu primerno (ponavadi) prilagodi taktiko. Tudi tokrat je bilo tako in žal je tako tekma že na samem začetku izgubila na zanimivosti - še ena slaba stran takega početja. V tekmo smo šli tokrat v postavi Oliver Simčič, Kostja Srnec, Joc Brezovar, Stanko Kozlar in Zvonimir Lovretič. Razlika se je naredila na samem začetku, ko so Izraelci povedli 15-2, nato pa je večino časa tekma imela približno enakomeren potek. Mi se nismo približali, Izraelci pa se niso oddaljili v obočje našega popolnega ponižanja.

V tretji četrtini so sicer naredili še nekaj dodatne razlike in na koncu zasluženo slavili z rezultatom 91-70. Tudi oni so seveda v tej tekmi nekoliko tvegali, saj je bilo jasno, da ob njihovi igri pod koš potrebujemo zadeto napoved in prilagojeno taktiko, medtem ko bi bil razplet ob njihovem napadanju od daleč, za katerega so se naposled odločili, precej bolj negotov tudi če bi se mi napovedim izognili. A na koncu se je vse izšlo v njihovo korist in v nadaljevanju turnirja jim lahko zaželimo veliko sreče.

Po izpadu iz turnirja je seveda prisotne nekaj grenkobe, kar pa konec koncev priča o tem, da smo v zadnjih sezonah resnično napredovali in postali enakovredni vsem, saj je proti svetovnim prvakom izpadel že marsikdo z več lovorikami v vitrini. Pod črto tako lahko ugotovimo, da na turnirju sicer nismo prišli zelo daleč, smo pa tekom turnirja suvereno premagali nekaj zelo kakovostnih reprezentanc, med drugim bronaste z zadnjega EP-ja Italijane, izpadli pa proti najtežjemu tekmecu na turnirju. Žal nekoliko peče dejstvo, da ravno na tej zadnji tekmi nismo mogli pokazati vse svoje moči in s Kerkovičem, Kološo, Kordyšem in še kom na odl. pripravljenosti verjamem, da bi bil razplet dvoboja precej drugačen. Ampak tako pač je, žal smo premajhna skupnost da bi imeli 18 enakovrednih igralcev, vseeno pa to ne pomeni, da se ne moremo kosati z najboljšimi ob ugodnih okoliščinah.

Prihodnjo sezono čaka reprezentanco evropsko prvenstvo, za gostiteljstvo katerega se še vedno potegujejo Francija, Slovaška, Ukrajina, Estonija, Turčija, Grčija, Finska in Izrael. Pred tem so tudi volitve za novega selektorja, odločil sem se, da bom kljub vsemu ponovno kandidiral, saj me delo selektorja še vedno veseli in lepo je gledati napredek reprezentance, ter tudi napredek mlajših igralcev, ki se pridno trenirajo. Morda sem po lanski sezoni, ko smo res nesrečno ostali brez odlične uvrstitve, čutil, da mi motivacija nekoliko upada, a zdaj priznam, da čutim drugače. Bo pa to verjetno res moja zadnja kandidatura, ne glede na njen razplet. No, nočem ponovno požreti svoje besede zato se bom osredotočil na zdajšnjo kandidaturo, ampak mislim, da mi je ne bo potrebno.

Lep pozdrav

Hvala

Res je, z mojo prvo sezono na čelu reprezentance, to je bila sezona 47, so svoje prve tekme odigrali Marko Peter, Matevž Verh, Edvard Kadivec, Stanko Kozlar in Kostja Srnec, ki so se, ali pa se bodo v kratkem, poslovili od reprezentančnega statusa. Takrat je šlo za 24-26 letnike, igralci take starosti lahko danes samo sanjajo, da dobijo konkretno minutažo na tekmah z resnim nabojem, oni pa so tako vztrajali debelih 10 sezon. Res, na prvih prvenstvih, predvsem imam v spominu EP v sezoni 49, smo bili dokaj nekonkurenčni že srednjemu razredu evropskih reprezentanc. Kasneje so se razvili v odlične igralce in pustili res velik pečat - predvsem Kostja Srnec pa seveda še ni rekel zadnje. Ko pa smo jim dodali še nekatere malenkost mlajše, in so se še ti docela razvili - govora je o Oliverju Simčiču, Tiborju Kološi, Milanu Podobniku, Velimirju Kerkoviču, Ladu Brljaku, Jocu Brezovarju, Mihi Kordyšu, in še komu, pa smo dobili ekipo, ki se je resnično sposobna kosati z velikimi nacijami.

Seveda mora prej ko slej priti čas, ko se generacija vseeno zamenja v večjem obsegu. To se bo morda res pričelo dogajati zdaj - igralcem, ki so trenutno stari okoli 30 ali malo manj, je bilo v preteklih sezonah res težko priti v ekipo. Starejši so bili namreč odlični, na njihovi strani so bile tudi izkušnje, vzdržljivost, stamina, bili so preverjeni, lastniki so jim namenjali optimalno minutažo, in tako dalje. Zdaj se bo sprostilo nekaj dodatnega prostora in pred nami je izziv uveljavitve novih imen, ki so po kakovosti vsaj na enaki ravni kot staroselci. V kolikor bomo sedaj prišli v neko stacionarno stanje, kjer se bodo vsako sezono poslovili približno trije igralci, prav toliko pa jih bo doseglo želeni nivo za reprezentanco, verjamem, da bomo v nekaj sezonah prebili tudi led pri lovorikah ali pa uvrstitvi na svetovno prvenstvo. Trenutno smo na lestvicah nekje okoli 10. mesta v Evropi, a razmerja moči so zelo izenačena in med 3. ali 10. mestom ni veliko razlike, vsekakor se da razliko premostiti že z nekaj sreče.

Tako da glavni cilj je vzpostavitev neke kontinuitete, ki bo, vsaj jaz v to verjamem, v nekem srednjeročnem obdobju dala rezultate z resnično dodano vrednostjo.

Pri tem bi rad izpostavil tudi sledeče. Seveda se ve, da je reprezentanca predvsem produkt skupnosti. To se deloma nanaša na skrb za mladega reprezentanta, kjer je prioriteta trening, infrastruktura, trenerji, ipd., deloma pa seveda tudi na skrb za "starega" reprezentanta, torej igralca, ki dejansko je v reprezentanci. Tu se potem prikažejo resnična odrekanja, ko je potrebno trenirati v 30. letu za tisti en ali dva preskoka, pa potem dokončati še stamino ali proste (ki so zdaj s trening igriščem sicer precej lažji za izpiliti), vmes občasno trenirati še pripravljenost, ipd. Osnova pa so seveda minute. In tu gre velika zahvala vsem managerjem, ki so skrbeli za reprezentante sedaj. Od skrbnikov tistih najbolj izkušenih, leco (Srnec, Peter), Katana (Kadivec), Anze Leno (Simčič, Pezdernik), Blaž (Kološa), JJ Team (sploh nevem, kje bi začel naštevati), ki so, naključje ali ne, pobrali večino lovorik v zadnjih cca 5 sezonah, pa seveda sensiman (Brljak), Ketera (Podobnik), matjaz82 (Brezovar), Tida17 (Kordyš), Eli (Kerković) in še kdo.

Za prihodnjo generacijo lahko samo upam, da boste lastniki tudi tako vestni. Ne gre toliko za pripravljenost posamezni teden, občasno dobim mail v stilu "sorry, danes je samo na toliko in toliko". Nikoli še nismo imeli igralca, ki bi bil odl. pripravljen od tedna 2 dalje. Ampak ob skrbi za minute bo odl. pripravljen precej večkrat. Če pa ga boste negovali tudi v poznih letih, pa bo še toliko boljši. Brez tega ne gre in v resnici me to najbolj skrbi pri zdajšnji "menjavi" generacij, saj bolje od trenutnih lastnikov verjetno sploh ne gre

Sezona 56 se je zaključila včeraj z zadnjimi reprezentančnimi tekmami. Svetovni prvaki so postali Kitajci, ki so v finalu svetovnega prvenstva premagali reprezentanco Nemčije z 98-85. Tekmo so odločili šele v zadnji četrtini, ki so jo dobili z rezultatom 31-12 in tako preprečili presenečenje Nemcev. Bron sta osvojili reprezentanci Poljske in Čila.

V finalu tolažilnega turnirja sta se dokaj pričakovano pomerili izbrani vrsti Francije in Izraela. Galski petelini so unovčili prednost domačega terena in tekmo dobili z izzidom 95-84. Prihodnje evropsko prvenstvo bo tako v Franciji, in najverjetneje se bomo mi pomerili prav z njimi, kar je sicer nekoliko neugodno, saj je eno od prvih dveh mest v skupini bolj ali manj rezervirano za domačina.

Čeprav nasprotniki uradno še niso znani in se bodo jutri še zgodili malenkostni premiki na svetovni lestvici (na podlagi katere se potem formirajo skupine), je vrstni red bolj ali manj določen. V kolikor obvelja trenutna lestvica, bodo naši nasprotniki na prihajajočem EP Francija, Turčija, Rusija, Hrvaška, Norveška, Luksemburg in Azerbejdžan. Stvari se lahko še spremenijo, več bo jasno kmalu.

Včeraj smo sicer odigrali lažjo prijateljsko tekmo z reprezentanco Gane, kjer so priložnost dobili nekateri mlajši igralci, svojo poslovilno tekmo pa je odigral Edvard Kadivec, ki je v naši reprezentanci pustil izjemen pečat. V svoji karieri je odigral 125 reprezentančnih tekem (kar ga uvršča na 6. mesto na all time lestvici), dosegel 1325 točk (10. mesto) in zbral 369 podaj (prav tako 10. mesto). Če se ne motim, je tudi pri skokih zelo blizu najboljši deseterici. V posameznih sezonah je bil med top3 strelci in tudi podajalci v ekipi kar 6 sezon zapored (med S48 in S53), v sezonah 52 in 53 celo najboljši strelec, in v sezonah 49, 50, 52 in 53 najboljši podajalec. V sezonah 49 in 50 je bil tudi najboljši skakalec, s čimer je bil takrat med tremi najboljšimi igralci prav v vsaki od treh najpomembnejših kategorij. Resnično impresivna kariera, ki jo je seveda kronal še z naslovom v SKL in dvema osvojenima pokaloma, prav toliko je osvojil tudi srebrnih lovorik (ter letos še eno v portugalski ligi, kamor se je pred kratkim preselil). Na koncu se je že malo poznalo, da ga je omejil MVP potencial, a pri vsakem igralcu je neki "ampak".

Vsekakor si kot selektor reprezentance želim, da bo še marsikateri slovenski igralec deležen take pozornosti in skrbi s strani svojega kluba (managerja), kot je je bil deležen Edvard.

Od sezone 56 je to to. Prihajajo novi izzivi, spet se oglasim kmalu

P.S. No, ravno ko sem oddal post, je bilo že jasno, da bodo zgoraj omenjeni nasprotniki tudi zares naši nasprotniki

Last edited by Deschamps at 04/19/2022 04:52:21